Osvoboditvi na pot: varnostnikom

Univerza je korak pred časom, univerza je demokracijo že prešla. Nad vsemi, ki sodelujemo v izobraževalnem procesu na fakulteti ter nad vsemi, ki ga omogočate s svojimi storitvami, stoji zbirokratizirano peto nadstropje, ki si celotno ustanovo jemlje za svoj mali peskovnik in v njej prestavlja vojačke, malo po svoji pameti, malo po nareku kapitala. Do kdaj?

Univerza se je začela obnašati kot podjetje: za razne storitve, pod krinko nižanja stroškov, se vedno pogosteje obrača na zunanja podjetja. Življenjske in delovne razmere vpletenih delavcev niso več njihova stvar, temveč si nad tem enostavno in poceni umijejo roke. Tako ste tudi vi bolj in bolj izpostavljeni stalnemu pritisku v obliki nižanja in neizplačevanja plač, opravljanja neplačanih nadur, seljenja iz enega slamnatega podjetja v drugega, šikaniranja s strani nadrejenih. Pokojnine se klestijo. Zdravstvo, ki naj bi pripadlo vsem, se vedno bolj privatizira. Mogoče v tem trenutku še ne izgleda tako slabo, a je to vseeno vaša prihodnost, ki jo lahko pričakujete z jekleno gotovostjo.

Nezmožni pregleda nad celotnim stanjem padamo v igro kapitala in se zapletamo v medsebojne obračune, ki nas slabijo, utrjujejo pa prevlado peščice. Prav vsi, profesorice in profesorji, študentke in študenti, čistilke, čistilci, hišniki, varnostniki, vratarji ter receptorji, smo v tem boju soborci in skrajni čas je, da se prenehamo deliti ter iz strahu nasedati politiki deli in vladaj.

Isti procesi, ki pritiskajo na vaše pravice, uničujejo tudi naše. Študentje in profesorji korakamo za boljše izobraževanje in za demokratičen dostop do znanja. Tudi za prihodnost vas, vaših prijateljev, vašega potomstva.

Kratenje pravic enemu od nas je kratenje pravic vseh nas! Zatorej se nam pridružite v tej vstaji in zahtevajte spoštovanje za vas in za vaše delo! Zahtevajte boljše delavne pogoje in neposredno zaposlitev pri ustanovi, katere avlo čuvate iz dneva v dan. Študenti in profesorji vas bomo podprli.

Fašizem na Filozofski fakulteti - vodstvo poslalo varnostnike nad delilce letakov!

15. oktober je začrtal fronto proti finančnemu kapitalu nasploh. 23. november nadaljuje odpor na bojišču visokega šolstva. Tega dne ob 12.00 bomo študenti, študentke, profesorice, profesorji in ostali delavci Filozofske fakultete vzeli stvari v svoje roke in jo do nadaljnjega zasedli, s tem pa osvobodili primeža kapitala. Predavanja in študijske obveznosti bodo prekinjene, v skladu z načelom demokratizacije in samouprave pa zagnan resničen, avtonomen in teoretsko bogat študijski proces.

Danes v ponedeljek, 14. novembra, smo aktivisti gibanja 15o in Mi smo univerza začeli z akcijo plakatiranja in razdeljevanja letakov. Načrtovana in izvedena je bila gverilsko, kot protest zoper zbirokratiziranost fakultete in obsesivno vztrajanje vodstva pri totalni kontroli nad javnim prostorom.

Odziv je bil drastičen: vodstvo je nemudno aktiviralo varnostno in čistilno službo, ki sta

potrgali nalepljen material in pobrali, kar je bilo puščenega na mizah po hodnikih. Hkrati pa

so bile pozvane okrepitve varnostnikov, ki so preprečile mirno razdeljevanje letakov.

Na drugi strani pa isto vodstvo dopušča oziroma celo spodbuja rabo prostora v smereh, ki s študijem in akademsko diskusijo nimajo nikakršne zveze. Nadalje to isto vodstvo nekritično vpeljuje škodljivo bolonjsko reformo, ki namesto študija spodbuja učenje na pamet; dviga šolnine na tretji stopnji; zavira pobudo študentov za avtonomni prostor, ki bi bil v rabi za konkretne teoretske aktivnosti, katere fakulteta, čeprav je nominalno temu namenjena, izganja.

Vse navedeno je le še nadaljnja potrditev tega, kar je že dolgo jasno in je pripeljalo do odločitve o zasedbi fakultete. Tako Univerza kot Filozofska fakulteta nista več akademski instituciji, marveč le tovarni delovne sile. In ko se pojavi upor, ki želi koristiti znanje v korist celotnega prebivalstva, ne zgolj za profitiranje peščice, se odgovor institucije glasi: z represijo nad teorijo.

15o, Mi smo univerza

Osvoboditvi na pot: študentom

Oblast se je odločila na univerzi narediti red. Konec heca, po novem se bo študiralo zares. Konec bo zabušavanja tekom absolventskega staža. Konec bo neskončnega študiranja. Motivirale nas bodo šolnine, ki jih bo potrebno plačati, če druge bolonjske stopnje ne bomo zaključili v predvidenem roku. Sodeč po reformah, ki se obetajo visokemu šolstvu, moramo sklepati, da je prav univerza kriva za trenutno gospodarsko krizo, da smo torej k njenemu izbruhu pomembno prispevali tudi študenti in študentke s svojo neresnostjo in predolgim študiranjem. Nismo osvojili dovolj „uporabnega“ znanja, nismo bili dovolj „zaposljivi“, nismo dovolj prispevali k ustvarjanju „dodane vrednosti“. Postali smo grešni kozel za napake gospodarstva. Za visoko stopnjo brezposelnosti med mladimi tako ni krivo gospodarstvo, ki namesto zaposlovanja visoko izobraženih kadrov raje izžema ceneno delovno silo, kriva je „nezaposljivost“ diplomantov. Za trajanje šolanja niso krivi stroški bivanja, ki nas silijo v študentsko delo, in skrajna negotovost življenja po diplomi, kriva je naša lenoba.

Zgrešena analiza nujno vodi k zgrešenim rešitvam. Namesto, da bi z urejanjem stanovanjske problematike in štipendijami država omogočila vsakomur, da študira ne glede na materialne okoliščine družine, nam žugajo s šolninami. Namesto, da bi pozornost posvečala patologijam trga dela, na katerem nas čakajo prekerne zaposlitve (za določen čas, prek avtorskih in podjemnih pogodb ter s.p.-jev) za nizko plačo, želijo študij napraviti bolj „aplikativen“. Namesto, da bi nas vprašali, kaj so naše težave in kako bi jih lahko skupaj reševali, opletajo z novimi reformami, ko se nezadovoljstvo z bolonjsko še sploh ni poleglo.

Naš odgovor mora biti jasen: ne bomo plačali vaše krize! Študij ni privilegij, temveč pravica. Ne želimo še več discipliniranja, zahtevamo vključitev v odločitve glede učnih načrtov in predmetnikov. Zahtevamo, da je vodilo sprememb zviševanje kakovosti študija, ne njegova podreditev pod kratkoročne profitne interese manjšine.

Osvoboditvi na pot: akademskim delavcem

Z našo politiko je nekaj hudo narobe. Ugotovili so, da je po osamosvojitvi gospodarstvo krenilo v napačno smer, začelo zmanjševati ali ukinjati razvojne oddelke in profite pridobivati s povečanim izkoriščanjem zaposlenih. Prav tako so ugotovili, da si takšno gospodarstvo nima kaj dosti pomagati z univerzitetnimi diplomanti in najnaprednejšimi znanstvenimi ugotovitvami. Sklep pa je bil sledeč: reformirati je treba visoko šolstvo in ga prilagoditi prav temu slabo delujočemu gospodarstvu. Pacient je šepal na levo nogo, sedaj mu bodo polomili še desno, da bo šepal bolj usklajeno. Visoko šolstvo je postalo grešni kozel za grehe gospodarstva: krivo je za naraščajočo brezposelnost (diplomanti kajpak niso „zaposljivi“) in za nizko gospodarsko rast (znanje, ki se proizvaja na univerzi, ni dovolj „aplikativno“ in ne proizvaja dovolj „dodane vrednosti“). Tudi lenoba zaposlenih na univerzi očitno ni zanemarljiv dejavnik pri genezi trenutne gospodarske krize. Da bi nas spodbudili k večji produktivnosti, moramo vsako leto izpolniti kak obrazec več. Sicer zaradi naraščajočega administrativnega bremena in porasta števila študentov na pedagoga ostane komaj še kaj časa za resno poučevanje in raziskovanje, a birokrati so zadovoljni: sedaj imajo črno na belem dokazano, da počnemo vsaj nekaj, pa četudi samo izpolnjujemo obrazce.

Problem univerze ni v tem, da je na njej premalo tehnokratskega nadzora državne birokracije in premalo vpliva kapitala, temveč prav obratno. Pristojno ministrstvo pri pisanju strateških dokumentov, ki naj bi v prihodnje krojili usodo visokega šolstva in raziskovanja (RISS in NPVŠ), ni izhajalo iz potreb študentov in zaposlenih na univerzi. Menedžerska latovščina, v kateri so napisani, razkriva, da so nastajali po diktatu kapitala. Togi birokratski predpisi onemogočajo prilagajanje kurikuluma najnovejšemu stanju vedenja na določenem področju in upoštevanje želja študentov. Kriteriji za sofinanciranje doktorskega študija in raziskovalnega dela ne slonijo na znanstvenih merilih, temveč postajajo docela ideološki. Takšnim pritiskom je še posebej močno izpostavljen naraščajoč sloj prekernih univerzitetnih delavcev in delavk (tistih, na pogodbah za določen čas, avtorskih in podjemnih pogodbah), katerih kariera je na milost in nemilost prepuščena muham financerjev.

Trenutne krize niso povzročile univerze. Kriza ni nastopila, ker smo bili preveč izobraženi, ker smo predobro razumeli delovanje sveta ali ker smo imeli preveč razvite teorije. Niti je ni povzročilo pomanjkanje inovacij, temveč preveč napačnih inovacij finančnega sektorja. Če kaj, bi nas morala ta izkušnja naučiti, da je potrebno univerzi zagotoviti potrebno avtonomijo, da lahko identificira ključne probleme in s svojim raziskovanjem ter poučevanjem prispeva k razvoju družbe. Razvoj človeštva bi moral temeljiti na znanju in razumevanju sveta, ne na samovolji politike in brezobzirnemu profitnemu motivu. Čas je, da izženemo duha, ki po univerzi straši z izrazi kot so „konkurenčnost“, „kakovost“, „odličnost“ in „aplikativnost“. Čas je, da politiki in podjetniki odločitve glede pedagoškega in raziskovalnega procesa prepustijo tistim, ki so za takšne odločitve kompetentni: akademski skupnosti.

Spremno pismo javni tribuni

TOREK, 22. november, 16.00 – JAVNA TRIBUNA:

ŠOLNINE + BOLONJA = OSVOBODITEV,

avla Filozofsk fakulteta

Kaj je zasedba? Zakaj zasedba? Kaj je z bolonjsko reformo in šolninami ter

kako jih preseči?

Po Evropi se zadnjih nekaj let kot požar širijo študentski nemiri, protesti in zasedbe fakultet. Deloma so jih spodbudili varčevalni ukrepi, ki pomenijo krčenje javnih sredstev za visoko šolstvo in večanje finančnega pritiska na študente (uvajanje in višanje šolnin, študentski krediti, naraščanje najemnin in življenjskih stroškov) in zaposlene na fakultetah (projektno delo, uvajanje nerednih delovnih razmerij, zniževanje plač, najemanje storitev kot so varovanje ali čiščenje pri privatnih servisih, razbijanje sistema javnih uslužbencev), deloma pa vsebinski pritisk na univerze, naj proizvajajo gospodarstvu všečno znanje (in inovacije) ter »zaposljive« kadre.

Študentje in študentke ter univerzitetni delavci in delavke od Londona do Beograda so na to odgovorili z valom zasedb fakultet, ki so v medijih in javnosti pogosto naletele na nerazumevanje. Očita se jim, da gre za nasilno metodo protesta; da blokirajo prenos znanja na mlade generacije; da kršijo demokratična pravila in kulturo dialoga. To jim očitajo ljudje, ki jih drugače niti najmanj ne moti, da pravila igre na področju znanosti in raziskovanja v celotni Evropi niti najmanj demokratično in povsem netransparentno diktira Evropska komisija; da se pri tem naslanja na »izvedenska mnenja« organizacij kot je OECD, ki o izobraževanju in znanosti sicer ne ve veliko, a kot univerzalno rešitev vseh problemov univerze predlaga več privatizacije in množična odpuščanja; in ki kot vrhunec demokratičnosti vidijo podrejanje univerze zasebnim namesto javnemu interesu. Zasedba fakultet razvoja znanosti in prenosa znanja ne blokira – nasprotno, iz fakultet šele naredi prostor za temeljne zgodovinske in družbene premisleke, ki na fakultetah, kot delujejo in so organizirane danes, niso mogoči. Šele na z zasedbo osvobojenih fakultetah, ko se rešimo pritiska zaposljivosti in uporabnosti, je mogoče svobodno in odkrito razpravljati o temeljnih družbenih vprašanjih, in šele na zasedenih fakultetah se lahko vzpostavi prostor dejanske demokracije in političnega sodelovanja vseh (ne le študentov in tistih, ki delajo na univerzi, temveč tudi staršev, dijakov, vseživljenjskih študentov in vseh zainteresiranih za prihodnost visokega šolstva in znanosti) mimo sedaj prevladujočih fevdalnih hierarhij in intrig.

Vabimo vas na javno tribuno, na kateri se bomo pogovarjali o problemih visokega šolstva in zasedbi fakultet in kako lahko oboje deluje v korist celotne družbe, ne le peščice zasebnikov, ki tržijo »inovacije«. Filmski režiser Harun Farocki je nekoč dejal, da se v sodobni družbi demokracija konča pred vrati tovarne – a če tovarno znanja osvobodimo, se tam dejanska demokracija pravzaprav šele začne.

Delavsko-punkerska univerza vabi k vpisu v 15. letnik z naslovom:

FINANCIALIZACIJA

V zadnjih tridesetih letih smo priče nepretrganemu razvoju in povečevanju moči finančnega sektorja pri organizaciji družbeno-ekonomskih odnosov v svetovnem kapitalističnem sistemu. Vzpon finančnega sektorja se je v tem času kazal v globalni ekspanziji finančnih trgov, izjemni rasti finančnega premoženja v obliki vrednostnih papirjev (denimo delnic in obveznic) in izvedenih vrednostnih papirjev (finančnih derivatov), povečevanju mase javnega in privatnega dolga nacionalnih držav in vse pomembnejši vlogi finančnih institucij in raznovrstnih finančnih instrumentov pri organizaciji svetovne ekonomije, katere »leitmotiv« vse pogosteje določajo korporativno-menedžerski kriteriji, po katerih je profit za delničarje postal glavna gonilna sila sprejemanja ekonomskih odločitev na vseh ravneh.

Podrška pokreta Mi smo univerza studentskoj pobuni u Beogradu

Drugovi i drugarice,

podršku vam šaljemo u neobično vreme, kad svet izgleda kao da stoji na glavi: oni, koji se vole nazivati prvoborcima demokratije, studentima osporavaju osnovno demokratsko pravo na protest; filantropi razglašavaju, da je privatizacija javnog dobra u javnom interesu; liberali tvrde, da su jednake mogućnosti svima garantovane samo tako, da se nekim oduzmu putem školarina. Ili je možda obrnuto – možda tad, kad situacija postane ozbiljna i kad borba za očuvanje javnog dobra dođe u sukob sa neogranićenim privatnim prisvajanjem zajedničkih bogatstva i institucija, ostvarenih u desetjećima rada i odricanja, maske padnu i filantropi, borci za ljudska prava, humanisti, kapitalisti i filantropi pokažu svoje pravo lice.

Mračna su vremena, kad su za borbu za osnovna socijalna prava potrebni revolucionarni metodi i kad su politika i uprava univerziteta nespremni i nesposobni zaustaviti komercijalizaciju visokog obrazovanja. Situacija u Sloveniji je slična, iako školarina na prvoj i većini drugih stepena još nema, ali je zato pritisak na akademske radnike toliko veći, dok se od studenta očekuje usvajanje poduzetničkog duha a od univerziteta u cjelini totalnu servilnost kapitalu.

Europa je odlučila iz krize se izvući sredstvima, koja su do krize i dovela – intenzivnim napadima na javni sektor i socijalna prava. Objavljena je strategija Europa 2020, koja ponosno naglašava nužnost podređivanja javnog obrazovnog sustava potrebama ekonomije, koja generira permanentne krize. To sve one, koji se protivimo tim procesima, postavlja u situaciju britanskih rudara '84 i američkih kontrolora letova '81.

MSU sa oduševljenjem i iskrenom solidarnošću pozdravlja odlučnost studenta i studentica u Beogradu u nastojanju da njihova borba završi na drukčiji način.

No pasaran!