Opomba ob zasedbi Filozofske fakultete (Luka Culiberg, Univerza Hitotsubashi)

Iz katerekoli strani jo pogledamo, moramo zasedbo Filozofske fakultete pozdraviti. Lahko smo ji naklonjeni ali pa jo zavračamo, a njenih pozitivnih učinkov se ne da več zanikati. Dosegla je namreč prekinitev stanja, ki se je še posebej v pobolonjskem obdobju ukoreninilo na fakulteti, in z vso ostrino je zarezala v zatohlost in mrtvilo akademskega diskurza, ki je praktično v celoti izginil oziroma bil sistemsko izgnan z nje. Nadomestilo ga je intelektualno izpraznjeno zbiranje kreditnih točk podobno zbiranju sličic s smrkci, kjer se “odličnost” študenta kaže tako, da kar najhitreje napolni album in pri tem, če je le možno, čim manj kritično razmišlja. Zasedba je uspela prekiniti to turobno ozračje in ustvariti prostor, kjer se, vsaj za zdaj, “dogaja univerza”, namreč univerza, kakršna bi morala biti in ne univerza, kakršno ustvarja bolonjska reforma.

Zasedba FF - pamflet

Kaj je zasedba?

Zasedba je začasna prekinitev dela učnega procesa v nekaterih predavalnicah v pritličju. Učnega procesa ne prekinjamo zato, ker ne želimo, da študentje in študentke študirajo in profesorji in profesorice opravljajo svoje delo, temveč zato, ker je to edini način, da odpremo prostor za razpravo o nekaterih ključnih vprašanjih in problemih, povezanih z visokim šolstvom (katera so ta vprašanja in problemi pojasnjujemu na drugi strani letaka). Poskušali smo že z javnimi tribunami, protestnimi pismi, apeli na poslance in demonstracijami, a se nič ni spremenilo. Zato smo se odločili za bolj odločno akcijo, a v dialogu z upravo fakultete in na demokratičen ter kompromisen način. Zasedba je oblika protesta, s katero želimo prekiniti utečen tok stvari in utvariti nov prostor politične imaginacije in delovanja.

Zakaj ne zasedba ministrstva ali univerze?

Takšni zasedbi bi bili morda bolj učinkoviti kot sredstvo neposrednega političnega pritiska, saj več problemov, na katere opozarjamo, ni v pristojnosti fakultete, temveč univerze ali ministrstva. A FF smo izbrali, ker gre za ustanovo, ki neguje in razvija kritično misel, saj je pogoj za politične spremembe temeljit razmislek o družbenem stanju, zgodovinskih procesih, ki so do njega pripeljali in o možnih alternativah. Zato smo izbrali FF in zato je nismo zasedli v celoti – zaseden del FF zdaj predstavlja prostor razmišljanja o aktualnih družbenih problemih, stanju visokega šolstva in o političnih alternativah. Takšno razmišljanje je bilo dosedaj na FF prisotno le v omejenem obsegu in eden izmed namenov zasedbe je ustvariti prostor trajne družbeno kritične misli.

Osvoboditvi na pot: študentom

Oblast se je odločila na univerzi narediti red. Konec heca, po novem se bo študiralo zares. Konec bo zabušavanja tekom absolventskega staža. Konec bo neskončnega študiranja. Motivirale nas bodo šolnine, ki jih bo potrebno plačati, če druge bolonjske stopnje ne bomo zaključili v predvidenem roku. Sodeč po reformah, ki se obetajo visokemu šolstvu, moramo sklepati, da je prav univerza kriva za trenutno gospodarsko krizo, da smo torej k njenemu izbruhu pomembno prispevali tudi študenti in študentke s svojo neresnostjo in predolgim študiranjem. Nismo osvojili dovolj „uporabnega“ znanja, nismo bili dovolj „zaposljivi“, nismo dovolj prispevali k ustvarjanju „dodane vrednosti“. Postali smo grešni kozel za napake gospodarstva. Za visoko stopnjo brezposelnosti med mladimi tako ni krivo gospodarstvo, ki namesto zaposlovanja visoko izobraženih kadrov raje izžema ceneno delovno silo, kriva je „nezaposljivost“ diplomantov. Za trajanje šolanja niso krivi stroški bivanja, ki nas silijo v študentsko delo, in skrajna negotovost življenja po diplomi, kriva je naša lenoba.

Zgrešena analiza nujno vodi k zgrešenim rešitvam. Namesto, da bi z urejanjem stanovanjske problematike in štipendijami država omogočila vsakomur, da študira ne glede na materialne okoliščine družine, nam žugajo s šolninami. Namesto, da bi pozornost posvečala patologijam trga dela, na katerem nas čakajo prekerne zaposlitve (za določen čas, prek avtorskih in podjemnih pogodb ter s.p.-jev) za nizko plačo, želijo študij napraviti bolj „aplikativen“. Namesto, da bi nas vprašali, kaj so naše težave in kako bi jih lahko skupaj reševali, opletajo z novimi reformami, ko se nezadovoljstvo z bolonjsko še sploh ni poleglo.

Naš odgovor mora biti jasen: ne bomo plačali vaše krize! Študij ni privilegij, temveč pravica. Ne želimo še več discipliniranja, zahtevamo vključitev v odločitve glede učnih načrtov in predmetnikov. Zahtevamo, da je vodilo sprememb zviševanje kakovosti študija, ne njegova podreditev pod kratkoročne profitne interese manjšine.

Osvoboditvi na pot: akademskim delavcem

Z našo politiko je nekaj hudo narobe. Ugotovili so, da je po osamosvojitvi gospodarstvo krenilo v napačno smer, začelo zmanjševati ali ukinjati razvojne oddelke in profite pridobivati s povečanim izkoriščanjem zaposlenih. Prav tako so ugotovili, da si takšno gospodarstvo nima kaj dosti pomagati z univerzitetnimi diplomanti in najnaprednejšimi znanstvenimi ugotovitvami. Sklep pa je bil sledeč: reformirati je treba visoko šolstvo in ga prilagoditi prav temu slabo delujočemu gospodarstvu. Pacient je šepal na levo nogo, sedaj mu bodo polomili še desno, da bo šepal bolj usklajeno. Visoko šolstvo je postalo grešni kozel za grehe gospodarstva: krivo je za naraščajočo brezposelnost (diplomanti kajpak niso „zaposljivi“) in za nizko gospodarsko rast (znanje, ki se proizvaja na univerzi, ni dovolj „aplikativno“ in ne proizvaja dovolj „dodane vrednosti“). Tudi lenoba zaposlenih na univerzi očitno ni zanemarljiv dejavnik pri genezi trenutne gospodarske krize. Da bi nas spodbudili k večji produktivnosti, moramo vsako leto izpolniti kak obrazec več. Sicer zaradi naraščajočega administrativnega bremena in porasta števila študentov na pedagoga ostane komaj še kaj časa za resno poučevanje in raziskovanje, a birokrati so zadovoljni: sedaj imajo črno na belem dokazano, da počnemo vsaj nekaj, pa četudi samo izpolnjujemo obrazce.

Problem univerze ni v tem, da je na njej premalo tehnokratskega nadzora državne birokracije in premalo vpliva kapitala, temveč prav obratno. Pristojno ministrstvo pri pisanju strateških dokumentov, ki naj bi v prihodnje krojili usodo visokega šolstva in raziskovanja (RISS in NPVŠ), ni izhajalo iz potreb študentov in zaposlenih na univerzi. Menedžerska latovščina, v kateri so napisani, razkriva, da so nastajali po diktatu kapitala. Togi birokratski predpisi onemogočajo prilagajanje kurikuluma najnovejšemu stanju vedenja na določenem področju in upoštevanje želja študentov. Kriteriji za sofinanciranje doktorskega študija in raziskovalnega dela ne slonijo na znanstvenih merilih, temveč postajajo docela ideološki. Takšnim pritiskom je še posebej močno izpostavljen naraščajoč sloj prekernih univerzitetnih delavcev in delavk (tistih, na pogodbah za določen čas, avtorskih in podjemnih pogodbah), katerih kariera je na milost in nemilost prepuščena muham financerjev.

Trenutne krize niso povzročile univerze. Kriza ni nastopila, ker smo bili preveč izobraženi, ker smo predobro razumeli delovanje sveta ali ker smo imeli preveč razvite teorije. Niti je ni povzročilo pomanjkanje inovacij, temveč preveč napačnih inovacij finančnega sektorja. Če kaj, bi nas morala ta izkušnja naučiti, da je potrebno univerzi zagotoviti potrebno avtonomijo, da lahko identificira ključne probleme in s svojim raziskovanjem ter poučevanjem prispeva k razvoju družbe. Razvoj človeštva bi moral temeljiti na znanju in razumevanju sveta, ne na samovolji politike in brezobzirnemu profitnemu motivu. Čas je, da izženemo duha, ki po univerzi straši z izrazi kot so „konkurenčnost“, „kakovost“, „odličnost“ in „aplikativnost“. Čas je, da politiki in podjetniki odločitve glede pedagoškega in raziskovalnega procesa prepustijo tistim, ki so za takšne odločitve kompetentni: akademski skupnosti.

Spremno pismo javni tribuni

TOREK, 22. november, 16.00 – JAVNA TRIBUNA:

ŠOLNINE + BOLONJA = OSVOBODITEV,

avla Filozofsk fakulteta

Kaj je zasedba? Zakaj zasedba? Kaj je z bolonjsko reformo in šolninami ter

kako jih preseči?

Po Evropi se zadnjih nekaj let kot požar širijo študentski nemiri, protesti in zasedbe fakultet. Deloma so jih spodbudili varčevalni ukrepi, ki pomenijo krčenje javnih sredstev za visoko šolstvo in večanje finančnega pritiska na študente (uvajanje in višanje šolnin, študentski krediti, naraščanje najemnin in življenjskih stroškov) in zaposlene na fakultetah (projektno delo, uvajanje nerednih delovnih razmerij, zniževanje plač, najemanje storitev kot so varovanje ali čiščenje pri privatnih servisih, razbijanje sistema javnih uslužbencev), deloma pa vsebinski pritisk na univerze, naj proizvajajo gospodarstvu všečno znanje (in inovacije) ter »zaposljive« kadre.

Študentje in študentke ter univerzitetni delavci in delavke od Londona do Beograda so na to odgovorili z valom zasedb fakultet, ki so v medijih in javnosti pogosto naletele na nerazumevanje. Očita se jim, da gre za nasilno metodo protesta; da blokirajo prenos znanja na mlade generacije; da kršijo demokratična pravila in kulturo dialoga. To jim očitajo ljudje, ki jih drugače niti najmanj ne moti, da pravila igre na področju znanosti in raziskovanja v celotni Evropi niti najmanj demokratično in povsem netransparentno diktira Evropska komisija; da se pri tem naslanja na »izvedenska mnenja« organizacij kot je OECD, ki o izobraževanju in znanosti sicer ne ve veliko, a kot univerzalno rešitev vseh problemov univerze predlaga več privatizacije in množična odpuščanja; in ki kot vrhunec demokratičnosti vidijo podrejanje univerze zasebnim namesto javnemu interesu. Zasedba fakultet razvoja znanosti in prenosa znanja ne blokira – nasprotno, iz fakultet šele naredi prostor za temeljne zgodovinske in družbene premisleke, ki na fakultetah, kot delujejo in so organizirane danes, niso mogoči. Šele na z zasedbo osvobojenih fakultetah, ko se rešimo pritiska zaposljivosti in uporabnosti, je mogoče svobodno in odkrito razpravljati o temeljnih družbenih vprašanjih, in šele na zasedenih fakultetah se lahko vzpostavi prostor dejanske demokracije in političnega sodelovanja vseh (ne le študentov in tistih, ki delajo na univerzi, temveč tudi staršev, dijakov, vseživljenjskih študentov in vseh zainteresiranih za prihodnost visokega šolstva in znanosti) mimo sedaj prevladujočih fevdalnih hierarhij in intrig.

Vabimo vas na javno tribuno, na kateri se bomo pogovarjali o problemih visokega šolstva in zasedbi fakultet in kako lahko oboje deluje v korist celotne družbe, ne le peščice zasebnikov, ki tržijo »inovacije«. Filmski režiser Harun Farocki je nekoč dejal, da se v sodobni družbi demokracija konča pred vrati tovarne – a če tovarno znanja osvobodimo, se tam dejanska demokracija pravzaprav šele začne.

Odgovori na rektorjeve očitke pred univerzo

1. Rektor daje svojo besedo, da šolnin ne bo in je pripravljen v nasprotnem primeru tudi protestno odstopiti.

Pa vendar šolnine že so, tudi na 1. in 2.stopnji, za kateri rektor meni, da sta za študente brezplačni: omenimo samo izredni študij, vračanje šolnin in celo vrsto partikularnih primerov, kakršen je najnovješi predlog Oddelka za prevajalstvo FF, ki želi zaračunavati nadstandardnost 5.letnika študijskega programa smeri tolmačenje.

Predvsem pa vsekakor za študente ni brezplačen študij na 3.stopnji. Stališče MSU je, da mora veljati za 3.stopnjo enaka ureditev kot za prvo in drugo: brezplačno in dostopno za vse.

2. Rektor meni, da problematiko politiziramo, obenem pa da nimamo konkretnih predlogov.

Očitek politizacije zavračamo kot brezpredmeten, vprašanji, kdo bo imel možnost študirati ter kakšna bo kvaliteta tega študija, sta še kako politični vprašanji, oziroma bosta morali to še postati.

Kar pa se tiče konkretnih predlogov: dokumenti, ki napovedujejo spremembe v visokem šolstvu (programa RISS in NPVŠ) prinašajo diametralno nasproten učinek v primerjavi s tistim, kar zagovarja MSU. Tega ne moremo spremeniti s predlogi sprememb nekaj členov, ampak lahko dokumente zgolj zavrnemo (skoraj) v celoti.

Poleg tega menimo, da bi morali tvorci visokošolske zakonodaje pristopati do študentov in zaposlenih v visokem šolstvu in prisluhniti našim stališčem in opozorilom, namesto da nas diskreditirajo z obtožbami, da ne počnemo tistega, kar je pravzaprav njihova naloga – pisanje zakonov.

3. Rektor je izpostavil vprašanje legitimnosti: v čigavem imenu lahko MSU postavlja zahteve?

Gibanje MSU si jemlje pravico govoriti v imenu študentov in zaposlenih v visokem šolstvu, saj zagotavlja vsakomur, ki to želi, da pristopi h gibanju in vpliva na njegovo delovanje. MSU se trudi biti čimbolj transparentna in demokratična in ima v tem oziru vsekakor več legitimnosti od zaprih in hierarhiziranih uradnih instanc odločanja. Kot je na primer UO FF, kjer si lahko predstavniki mirno lahko privoščijo, da glasujejo, brez da bi bili seznanjeni s snovjo odločanja ter brez posvetovanja s tistimi, ki naj bi jih zastopali. Ali pa kot recimo UO UL, kjer do zadnjega dneva ni mogoče izvedeti točne ure seje, katere javni značaj je z lastnim statutom zajamčen – zato, ker to ni uveljavljena praksa ter zato, ker nekaterim naša stališča niso všeč.

Novejše dogajanje

ROŽLJANJE PRED ZVIŠEVANJEM ŠOLNIN IN

UNIVERZALNA ZAHTEVA PROTI VSEM ŠOLNINAM NA JAVNIH UNIVERZAH,

IZREČENA REKTORJU NA ŠTIRI OČI PRED UNIVERZO!

Predstavniki gibanja Mi smo univerza so na seji Upravnega odbora Univerze v Ljubljani 12.maja nastopili proti dvigu šolnin za doktorski študij na Filozofski fakulteti in Fakulteti za družbene vede. UO UL je na seji sicer sprejel novi cenik Univerze v Ljubljani, ni pa potrdil povišanja šolnine na FF in FDV. Dokončno določitev skupne cene doktorskega študija je naložil Upravnima odboroma Fakultete za družbene vede in Filozofske fakultete, ki morata odločitev sprejeti do 20. maja 2011.

Obenem se je pred Univerzo odvijala tudi javna manifestacija gibanja, na kateri soudeleženci predstavili temeljno zahtevo gibanja po brezplačnem in javnem visokem šolstvu.

Že nekaj časa zbiramo podpise za peticijo proti šolninam na vseh stopnjah študija. Podpiši jo tudi v spletni verziji. Kako je prišlo do odločitve UO FF, lahko preberete v izjavi za javnost ŠSFF.

MI SMO UNIVERZA

Facebook: http://www.facebook.com/mismouniverza

Medijski odziv na četrkovo dogajanje

Delo: »Dvig šolnin pomeni elitizacijo študija«

Dnevnik: Pred ljubljansko univerzo protest proti zviševanju šolnin za doktorski študij

Vest.si: Proti načrtovanemu zvišanju šolnin

Javna tribuna #1

24.3.2011,

Filozofska fakulteta,

predavalnica 15, od 16.30 naprej

promo film tu.

16.30 – 17.40: javna tribuna Študent in delavec

V zadnjem času so se v slovenski javni sferi razplamtele debate o študentskem delu. Vlada namreč želi »normalizirati« delo študentov s predlogom Zakona o malem delu. Vsebina javnih debat se tako večidel pomika po osi malo delo – študentsko delo. Analitiki tehtajo, kateri od možnih mehanizmov naj bi prinašal več delovnih mest, več štipendij, kateri je boljši za delodajalce, kateri omogoča več pravic delavcem, ipd. Pri tem pa tako politiki kot novinarji in študentski funkcionarji največkrat spregledajo, da sta obe ureditvi zgolj dve plati iste medalje – prekarizacije. Na javni tribuni bomo tako skušali problematizirati proces prekarizacije kot tak, ga umestiti v zgodovinsko-ekonomsko-politični kontekst, znotraj njega locirati socialni položaj slovenskih študentov, ugotoviti, zakaj morajo študentje delati, da lahko študirajo, zakaj je štipendij vse manj, in končno – kakšne so historične alternative prekarizacije.




17.50 – 18.20: predstavitvi zagrebškega plenuma in pobude za študentski prostor

V podporo iniciativi Mi smo Univerza bo nastopila predstavnica zagrebškega Plenuma FF. Predstavljena bosta Blokadna kuharica in portal Slobodni filozofski. Aprila 2009 so zagrebški študenti združili svoje moči in se uprli domači politiki ter, v imenu boja za brezplačno šolstvo za vse, organizirali blokado Filozofske fakultete Zagreb in s tem tudi sprožili val blokad fakultet na Hrvaškem. Svoje izkušnje z enomesečno blokado so študentje strnili v Blokadni kuharici, ostala pa je politična organiziranost, katere rezuktat je spletni portal. Slobodni filozofski poroča o delu plenuma, se odziva na tekoča akademska in politična dogajanja na Hrvaškem, objavlja avtorske tekste ter prevode tekstov s področja politične ekonomije, teorije izobraževanja in politične samoorganizacije.

Študentje ljubljanske Filozofske fakultete pa bodo predstavili svojo pobudo za študentski prostor ter vizijo delovanja in organiziranja, ki stoji za njo.

18.30 - 20.30: javna tribuna Kam potuje Drzna Slovenija?

Javna tribuna bo podala analizo zakonskih sprememb in iz njih izhajajočih ukrepov na področju javnega šolstva. Aktualne vladne strategije (pa tudi priporočila OECD) za razvoj visokega šolstva za svoje osnovno izhodišče jemljejo krizo kot objektivno nujnost, ki naj bi, neodvisno od volje ali želja vpletenih akterjev, določala nove zgodovinske naloge univerze. Z neposrednim podrejanjem raziskovanja kapitalu, privatizacijo javno financiranih raziskav v obliki patentov, kriterijem profitabilnosti in s tem povezano spodkopavanje avtonomije institucij, se postavlja produkcijo znanja v neposredno antagonističen odnos z novo ekonomsko racionalnostjo univerze. Avtonomija univerze (z vsemi problematičnimi razsežnostmi, ki jih ta vsebuje – tradicionalizmom, fevdalnimi hierarhijami, cehovsko zaprtostjo itn.) je do sedaj svojo podrejenost ekonomskim imperativom prekrivala vsaj s sramežljivo tančico. Pod šifro krize pa se univerzi neposredno vsiljuje ekonomska racionalnost delovanja. Za bodočnost bo to pomenilo predvsem dvoje: produkcijo delovne sile, ki niti po naključju ne bo opremljena z zmožnostjo kritične refleksije, in produkcijo tehnoloških inovacij za potrebe industrije.

ALI veš?

Ali veš, da je Slovenija demokratična država?

Vsa nova zakonodaja se sprejema potihem, pospremljena z birokratsko latovščino in negotovostmi ter tihim sodelovanjem vodstev univerz. Na drugi strani pa imajo tako delavci v šolstvu kot novinarji težave z razumevanjem, kaj se sploh dogaja. Še toliko manj informacij pa pride do tistih, ki jih stvari dejansko najbolj zadevajo - do dijakov, študentov, staršev. Ste že slišali za NPVŠ ali RISS, za DRZNO Slovenijo ali Inovativno shemo? Ali je moč trditi, da so zakoni in iz njih izhajajoči ukrepi sprejeti s soglasjem javnosti, če javnost ne ve točno, kaj se sploh dogaja?

Ali veš, da je Slovenija družba znanja?

Po prenovi študijskih programov, bolj znani kot bolonjska reforma, je kot znanstveni študij ostal samo študij tretje stopnje ali doktorski študij. Že poprej je vsako študijsko leto Ministrstvo za visoko šolstvo zagotavljalo sredstva za sofinanciranje. Že doslej je ministrstvo redno zamujalo in puščalo študente v negotovosti krepko čez polovico študijskega leta. Sedaj pa je država sistematično uredila problematiko tako, da je financiranje iz proračuna POPOLNOMA UKINILA ter ga "nadomestila" z enkratnim zneskom iz sheme EU, namenjene "spodbujanju podjetništva in prilagodljivosti". In potem? Naj se s tem ukvarja naslednja vlada.
Z uredbo, imenovano Inovativna shema za sofinanciranje doktorskega študija za spodbujanje sodelovanja z gospodarstvom in reševanja aktualnih družbenih izzivov, je doktorski študij postal paradni konj neoliberalnih reform v izobraževalnem sistemu.