Osvoboditvi na pot: akademskim delavcem

Z našo politiko je nekaj hudo narobe. Ugotovili so, da je po osamosvojitvi gospodarstvo krenilo v napačno smer, začelo zmanjševati ali ukinjati razvojne oddelke in profite pridobivati s povečanim izkoriščanjem zaposlenih. Prav tako so ugotovili, da si takšno gospodarstvo nima kaj dosti pomagati z univerzitetnimi diplomanti in najnaprednejšimi znanstvenimi ugotovitvami. Sklep pa je bil sledeč: reformirati je treba visoko šolstvo in ga prilagoditi prav temu slabo delujočemu gospodarstvu. Pacient je šepal na levo nogo, sedaj mu bodo polomili še desno, da bo šepal bolj usklajeno. Visoko šolstvo je postalo grešni kozel za grehe gospodarstva: krivo je za naraščajočo brezposelnost (diplomanti kajpak niso „zaposljivi“) in za nizko gospodarsko rast (znanje, ki se proizvaja na univerzi, ni dovolj „aplikativno“ in ne proizvaja dovolj „dodane vrednosti“). Tudi lenoba zaposlenih na univerzi očitno ni zanemarljiv dejavnik pri genezi trenutne gospodarske krize. Da bi nas spodbudili k večji produktivnosti, moramo vsako leto izpolniti kak obrazec več. Sicer zaradi naraščajočega administrativnega bremena in porasta števila študentov na pedagoga ostane komaj še kaj časa za resno poučevanje in raziskovanje, a birokrati so zadovoljni: sedaj imajo črno na belem dokazano, da počnemo vsaj nekaj, pa četudi samo izpolnjujemo obrazce.

Problem univerze ni v tem, da je na njej premalo tehnokratskega nadzora državne birokracije in premalo vpliva kapitala, temveč prav obratno. Pristojno ministrstvo pri pisanju strateških dokumentov, ki naj bi v prihodnje krojili usodo visokega šolstva in raziskovanja (RISS in NPVŠ), ni izhajalo iz potreb študentov in zaposlenih na univerzi. Menedžerska latovščina, v kateri so napisani, razkriva, da so nastajali po diktatu kapitala. Togi birokratski predpisi onemogočajo prilagajanje kurikuluma najnovejšemu stanju vedenja na določenem področju in upoštevanje želja študentov. Kriteriji za sofinanciranje doktorskega študija in raziskovalnega dela ne slonijo na znanstvenih merilih, temveč postajajo docela ideološki. Takšnim pritiskom je še posebej močno izpostavljen naraščajoč sloj prekernih univerzitetnih delavcev in delavk (tistih, na pogodbah za določen čas, avtorskih in podjemnih pogodbah), katerih kariera je na milost in nemilost prepuščena muham financerjev.

Trenutne krize niso povzročile univerze. Kriza ni nastopila, ker smo bili preveč izobraženi, ker smo predobro razumeli delovanje sveta ali ker smo imeli preveč razvite teorije. Niti je ni povzročilo pomanjkanje inovacij, temveč preveč napačnih inovacij finančnega sektorja. Če kaj, bi nas morala ta izkušnja naučiti, da je potrebno univerzi zagotoviti potrebno avtonomijo, da lahko identificira ključne probleme in s svojim raziskovanjem ter poučevanjem prispeva k razvoju družbe. Razvoj človeštva bi moral temeljiti na znanju in razumevanju sveta, ne na samovolji politike in brezobzirnemu profitnemu motivu. Čas je, da izženemo duha, ki po univerzi straši z izrazi kot so „konkurenčnost“, „kakovost“, „odličnost“ in „aplikativnost“. Čas je, da politiki in podjetniki odločitve glede pedagoškega in raziskovalnega procesa prepustijo tistim, ki so za takšne odločitve kompetentni: akademski skupnosti.