Iz katerekoli strani jo pogledamo, moramo zasedbo Filozofske fakultete pozdraviti. Lahko smo ji naklonjeni ali pa jo zavračamo, a njenih pozitivnih učinkov se ne da več zanikati. Dosegla je namreč prekinitev stanja, ki se je še posebej v pobolonjskem obdobju ukoreninilo na fakulteti, in z vso ostrino je zarezala v zatohlost in mrtvilo akademskega diskurza, ki je praktično v celoti izginil oziroma bil sistemsko izgnan z nje. Nadomestilo ga je intelektualno izpraznjeno zbiranje kreditnih točk podobno zbiranju sličic s smrkci, kjer se “odličnost” študenta kaže tako, da kar najhitreje napolni album in pri tem, če je le možno, čim manj kritično razmišlja. Zasedba je uspela prekiniti to turobno ozračje in ustvariti prostor, kjer se, vsaj za zdaj, “dogaja univerza”, namreč univerza, kakršna bi morala biti in ne univerza, kakršno ustvarja bolonjska reforma.
Prelom, o katerem govorim, spremljam od daleč in se žal ne udeležujem nobenega od predavanj, delavnic, seminarjev ali skupščin, ki se odvijajo v okviru zasedbe. A ker sem v različnih vlogah, kot njen diplomant, doktorski študent in asistent, s Filozofsko fakulteto v Ljubljani tesno povezan, mi ni vseeno v katero smer se dogodki razvijajo. Tisti “pristni akademski diskurz”, ki ga omenjam, se namreč ne nanaša na potencialno kvaliteto konkretnih aktivnosti, ki se trenutno odvijajo na “osvobojenem” ozemlju, temveč prej na živahno prebujanje “neosvobojenega” dela fakultete, ki ga je ta zasedba povzročila. Pozdraviti je treba dejstvo, da je za trenutek prekinjeno stanje v procesu, ki s svojimi sistemskimi zahtevami (pridobivanje “znanj”, “kompetenc”) sili v obliko študija, ki po srednješolsko monotono vceplja faktografsko znanje v glave bodočim “ekspertom”, ki morajo nato pridobljeno znanje le ustrezno reproducirati, s čimer so v zameno nagrajeni s kreditnimi točkami; stanje, kjer študenti ne sodelujejo kot enakovredni sogovorniki v dialektičnem razvoju teoretskga diskurza, ki se ustvarja prav skozi dialog, pač pa le kot pasivni prejemniki že končnega produkta - “znanja”, o katerem ne gre kritično razmišljati; stanje, kjer je v udobju in samozadovoljstvu lastne discipline komunikacija med kolegi z različnih oddelkov prekinjena.
Okupaciji moramo torej priznati, da ji je za hip uspelo prelomiti s tem žalostnim stanjem; profesorji so se naenkrat znašli v polemiki s študenti, kolegi z Oddelka za slovenistiko polemizirajo s kolegi z Oddelka za filozofijo, tisti s prevajalstva se pogovarjajo s tistimi s klasične filologije, oglašajo se anglisti in bibliotekarji, naenkrat je prekinjeno stanje slonokoščene izolacije in odprl se je prostor za diskusijo. Zato moramo ne glede na strinjanje ali nestrinjanje z zahtevami tistih, ki so zasedli fakulteto, priznati, da je zasedba prinesla pozitivne učinke. S tem se strinjajo tako tisti profesorji in profesorice, ki zasedbi aktivno nasprotujejo, kakor tisti, ki jo aktivno podpirajo. Bistvo je, da je tako eno kakor drugo, tako aktivno nasprotovanje kakor aktivna podpora, boljše od pasivnosti in intelektualne brezbrižnosti. V preteklem tednu se je na fakulteti uspel oblikovati prostor, v katerem so se tako ali drugače v polemiko vključili študenti in študentke, učitelji in učiteljice praktično s celotne Filozofske fakultete in stopili v dialog, ki lahko potencialno prinese tudi premike v stagnaciji celotne humanistike, katere dom in zatočišče je prav Filozofska fakulteta. Če kaj, bi morala biti “pridobljena kompetenca” po končanju humanističnega študija prav zmožnost razumevanja stanja, v katerem se humanistika čedalje bolj podreja prisili hegemone ideološke paradigme, ki ji vsiljuje tehnicistično merjenje kompetenc kot “dodane vrednosti” našega človeškega kapitala na trgu delovne sile.
Bolonjska reforma te stagnacije ni uspela prekiniti, nasprotno, v veliki meri jo je pomagala sistemsko uzakoniti. Četudi je razočaranje nad bolojsko reformo na področju humanistike bolj ali manj univerzalno, pa preseneča načelna podpora nekaterih profesorjev in profesoric po načelu “idea bona, l’autore mona”, češ, bolonjska reforma je v osnovi dobra, le uvedli smo jo slabo in s figo v žepu. Pri tem se, po mojem mnenju, spregleduje dejstvo, da slabi učinki bolonjske reforme, ki jih vsi priznavajo, niso le slaba realizacija dobre ideje, pač pa so žal inherentno vpisani v idejo samo. Slepa pega tega verjetja se zdi podobna tisti, ki jo najdemo pri zagovornikih obstoječega kapitalističnega sistema, katerega nujni pogoj lastne reprodukcije so ponavljajoče se sistemske krize, kakršna je tudi gospodarska in finančna kriza v katero pravkar tonemo globlje in globlje, z naivnim prepričanjem, da je kapitalizem v osnovi najpravičnejši družbeni sistem, njegove anomalije pa so le plod človeškega pohlepa in krize moralnih vrednot. Kakor se v primeru kapitalizma za posledice njegovih sistemskih zahtev (večna akumulacija kapitala in ustvarjanje profita) kliče na odgovornost individualno psihologijo in moralni bankrot posameznikov (tajkuni), sam sistem pa se maskira v visokoleteče parole “svobodne iniciative”, “enakih možnosti za vse”, “konkurenčnosti”, “inovacije” itn., se podobna ideološka operacija vrši tudi v primeru bolonjske reforme. Vsi se zavedamo, da rezultat ni dober, a kriva ni zgrešenost reforme, pač pa površna, nedomišljena izvedba v osnovi plemenite ideje, katere cilji so med drugimi “primerljivost diplom”, “mobilnost študentov in učiteljev”, “sodelovanje med inštitucijami”, “povezovanje študija in raziskovanja” itn., kar naj bi napravilo bolonjski študij učinkovit, diplomante bolj zaposljive, Evropo in svet pa stabilna, mirna in tolerantna.
Problem seveda ni v tem, da se nekateri iz takih ali drugačnih sprevrženih razlogov ne bi strinjali s temi lepo zvenečimi in celo plemenitimi idejami. Problem je, da jim ne verjamemo. V svoji najosnovnejši obliki je kritična misel tudi to, da ne nasedemo takoj zatrjevanju, da nam bo s tem in tem pralnim praškom uspelo odpraviti tudi najtrdovratnejše madeže, ki jim običajni praški niso kos, ali da nas bo ta in ta produkt za razliko od stotine drugih res naredil vitke in lepe. Naša kritična misel se ne ustavi pri tem, da skeptiku navržemo, “ali si res ne želiš odpraviti teh trdovratnih madežev?”; “Ali si ne želiš postati lep in vitek?” Seveda si vsi želimo kakovostno visoko šolstvo! Nihče ne zavrača bolonjske reforme, ker bi si želel manj kakovostno univerzo, samo ne verjamemo, da jo bolonjska reforma res lahko prinese.
Primerljivost diplom je gotovo koristna, a s kom se želimo primerjati? Lahko mobilnost in sodelovanje med inštitucijami res zagotavlja samo bolonjska reforma? Ali povezovanje študija in raziskovanja ne pomeni v resnici podreditve akademskega raziskovanja zahtevam trga in korporacij? Namesto da bi se študenti in študentke, profesorice in profesorji skupaj z drugim osebjem na univerzi med seboj dogovorili o tem, kakšen naj bi bil kakovosten in avtonomen študij, raje veselo dopuščamo, da nas o tem pouči politika, ki je Bolonjsko deklaracijo leta 1999 spravila na svet s podpisom 29 evropskih ministrov za visoko šolstvo.
Hkrati pa zagovorniki reforme tudi pozabljajo, da tam, kjer so v svojo kakovost zares prepričani, o bolonjski reformi nočejo ničesar slišati. Morda se uporni študenti in študentke mnogim res lahko zdijo naivni, zavedeni, revolucionarno samovšečni in torej neresni sogovorniki v tej diskusiji. Pa jih pustimo za trenutek ob strani in si za sogovornika vzemimo nekoga, ki nas s svojo akademsko odličnostjo nedvomno prekaša. Univerza v Oxfordu je na Odbor za izobraževanje pri spodnjem domu britanskega parlamenta leta 2007 naslovila memorandum, v katerem kljub načelni “podpori” procesu bolonjske reforme na začetku jasno zapiše, da “pozdravlja dejstvo, da bolonjski principi niso postali del zakonodaje v Združenem kraljestvu, s čimer se priznava avtonomija visokošolskih institucij ...” (http://www.admin.ox.ac.uk/media/global/wwwadminoxacuk/localsites/educationcommittee/documents/Memorandum_on_the_Bologna_Process.pdf)
V nadaljevanju sledi opis vseh pomanjkljivosti bolonjske reforme, kakor jih razume Univerza v Oxfordu, in ki za Univerzo v Ljubljani očitno niso bile problematične. Nekateri profesorji in profesorice pri nas pozdravljajo kreditni sistem, medtem ko je za Univerzo v Oxfordu primarna skrb “zagotoviti, da izjemna kakovost pogojev izobraževanja, ki jih ustvarja na dodiplomski in podiplomski ravni, nikakor ne bi bila okrnjena. Zato je univerza izjemno zaskrbljena glede posledic sistema vrednotenja, ki se zanaša na kredite, kakršen je evropski sistem prenosa kreditov, namesto na učne rezultate. Kakor Cambridge tudi mi ne uporabljamo kreditnega sistema in imamo velike zadržke glede njegove ustreznosti za značaj študija, ki bi ga radi spodbujali. Tak mehanicistični poudarek na kreditih se nikakor ne sklada s pristopom univerze k njenim učnim načrtom, in bolj ko se sprejema evropski sistem prenosa kreditov, bolj to vpliva na britanske vzorce študijskih programov.” (Ibid.) Univerzi, kakor sta Oxford in Cambridge, si pač ne dovolita nikakršnih bolonjskih eksperimentov, kakršne je Univerza v Ljubljani kimajoče in z odprtimi rokami sprejela, da bi ji zagotovili primerljivost, kakovost in kar je še drugih praznih reklamnih puhlic, ki maskirajo dejansko nemoč in nezaupanje v kvaliteto lastnih avtonomnih študijskih programov.
Najbolj zgovoren pa je zaključek memoranduma: “Bolonjski proces ima vse večji vpliv ne le znotraj Evrope, pač pa tudi v mednarodnem prostoru. Zato je izredno pomembno, da posamezne institucije in celotno Združeno kraljestvo razumejo učinke tega vpliva na britanski visokošolski sektor. Vse institucije se tega zavedajo, še posebej pa je to ključnega pomena za tiste, kot je Oxford, katerih mednarodni fokus mora ostati globalen, in katerih ključni tekmeci so v glavnem zunaj bolonjskega okvirja. Četudi pozdravljamo razvoj bolonjskega procesa in njegovih načel, mora univerza ostati previdna glede vsakršnega razvoja v smeri, ki bi lahko omejila njeno zmožnost, da tekmuje z najboljšimi mednarodnimi univerzami po svetu.” (Ibid.). Oxford nam tako brez olepšav pove v obraz, da njih “kakovost” unverz, vključenih v bolonjski proces, ne zanima, saj se primerjajo in tekmujejo z najboljšimi svetovnimi institucijami, ne pa s tretjerazrednimi perifernimi institucijami bolonjske skupine. Si torej želimo primerljivosti, mobilnosti, kakovosti? Seveda, a za to ni nujna bolonjska reforma, primerjajmo se raje z Oxfordom ali Harvardom!
Res je nenavadno, da se še vedno razpravlja o pozitivnih in negativnih učinkih reforme, ko pa je prav s Filozofske fakultete v Ljubljani prišlo že toliko tehtnih razprav, kritik in utemeljitev, ki pričajo, da njena teoretska vitalnost in ohranjanje za zmožnost kritične misli še nista zamrli. Dr. Rastko Močnik se že več let ukvarja s problemom študijskih programov in avtonomnosti univerze in nekateri od spisov so tudi javno objavljeni (R. Močnik, Spisi iz humanistike, Založba /*cf.). Pred kratkim smo dobili v slovenskem prevodu tudi knjigo Brodolom univerze Michela Freitaga (Založba Sophia), ki prav tako govori o veliki krizi visokega šolstva. In nenazadnje je prav tako eden od kolegov s Filozofske fakultete, ki nedvomno dokazuje “odličnost” na svetovni ravni in je mobilen tudi brez bolonjske reforme, že večkrat javno izrazil prepričanje, da je bolonjski proces, ki poskuša harmonizirati zgradbo evropskega visokošolskega sistema, dejansko koordiniran napad na javno uporabo razuma. Dr. Slavoj Žižek namreč trdi, da za temi reformami stoji želja po podreditvi visokega šolstva nalogi reševanja konkretnih problemov družbe skozi produkcijo “ekspertnih” mnenj. Kar tukaj izgine, je resnična naloga mišljenja: ne samo ponuditi rešitve za probleme, ki jih postavlja “družba” - v resnici država in kapital - marveč razmislek o sami obliki teh problemov; prepoznavanje problema v samem načinu, kako ta problem zaznavamo. Redukcija visokega šolstva na nalogo produkcije družbeno koristnega ekspertnega znanja je, kakor pravi Žižek, paradigmatska oblika Kantove “privatne uporabe razuma” - omejenega z naključnimi, dogmatskimi predpostavkami - znotraj današnjega globalnega kapitalizma (Žižek, A Permanent Economic Emergency, http://newleftreview.org/?view=2853).
Naloga humanistike ni le iskanje rešitev problema, pač pa ugotavljanje vzrokov zanj. Ne bi se smeli le spraševati po rešitvah, kako narediti humaniste bolj “zaposljive”, temveč predvsem po vzrokih, zakaj humanisti niso zaposljivi. Večkrat se poudarja, da je osnovna naloga humanistike ne toliko iskanje pravih odgovorov, kakor zastavljanje pravih vprašanj. In v primeru bolonjske reforme se zdi, da pravo vprašanje ni, ali si želite bolj kakovostnega šolstva, pač pa ali si res želite popoln brodolom univerze?
Tokio, 29. 11. 2011
Luka Culiberg
Univerza Hitotsubashi
Ni komentarjev:
Objavite komentar