Odgovori na rektorjeve očitke pred univerzo

1. Rektor daje svojo besedo, da šolnin ne bo in je pripravljen v nasprotnem primeru tudi protestno odstopiti.

Pa vendar šolnine že so, tudi na 1. in 2.stopnji, za kateri rektor meni, da sta za študente brezplačni: omenimo samo izredni študij, vračanje šolnin in celo vrsto partikularnih primerov, kakršen je najnovješi predlog Oddelka za prevajalstvo FF, ki želi zaračunavati nadstandardnost 5.letnika študijskega programa smeri tolmačenje.

Predvsem pa vsekakor za študente ni brezplačen študij na 3.stopnji. Stališče MSU je, da mora veljati za 3.stopnjo enaka ureditev kot za prvo in drugo: brezplačno in dostopno za vse.

2. Rektor meni, da problematiko politiziramo, obenem pa da nimamo konkretnih predlogov.

Očitek politizacije zavračamo kot brezpredmeten, vprašanji, kdo bo imel možnost študirati ter kakšna bo kvaliteta tega študija, sta še kako politični vprašanji, oziroma bosta morali to še postati.

Kar pa se tiče konkretnih predlogov: dokumenti, ki napovedujejo spremembe v visokem šolstvu (programa RISS in NPVŠ) prinašajo diametralno nasproten učinek v primerjavi s tistim, kar zagovarja MSU. Tega ne moremo spremeniti s predlogi sprememb nekaj členov, ampak lahko dokumente zgolj zavrnemo (skoraj) v celoti.

Poleg tega menimo, da bi morali tvorci visokošolske zakonodaje pristopati do študentov in zaposlenih v visokem šolstvu in prisluhniti našim stališčem in opozorilom, namesto da nas diskreditirajo z obtožbami, da ne počnemo tistega, kar je pravzaprav njihova naloga – pisanje zakonov.

3. Rektor je izpostavil vprašanje legitimnosti: v čigavem imenu lahko MSU postavlja zahteve?

Gibanje MSU si jemlje pravico govoriti v imenu študentov in zaposlenih v visokem šolstvu, saj zagotavlja vsakomur, ki to želi, da pristopi h gibanju in vpliva na njegovo delovanje. MSU se trudi biti čimbolj transparentna in demokratična in ima v tem oziru vsekakor več legitimnosti od zaprih in hierarhiziranih uradnih instanc odločanja. Kot je na primer UO FF, kjer si lahko predstavniki mirno lahko privoščijo, da glasujejo, brez da bi bili seznanjeni s snovjo odločanja ter brez posvetovanja s tistimi, ki naj bi jih zastopali. Ali pa kot recimo UO UL, kjer do zadnjega dneva ni mogoče izvedeti točne ure seje, katere javni značaj je z lastnim statutom zajamčen – zato, ker to ni uveljavljena praksa ter zato, ker nekaterim naša stališča niso všeč.