Avtor: Gal Kirn - tekst je bil prvič objavljen v Dnevnikovem Objektivu.
London je gorel, ne prvič ne zadnjič. Zgodovina se ponavlja, zato zavrtimo kolo v leto 1981. Veliko Britanijo je zadela huda recesija, inflacijo spremlja še brezposelnost, medtem ko obdavčitev revnih in srednjih slojev dobro načne njihov socialni standard. Dve leti neoliberalne vladavine pokažeta železni obraz Margaret Thatcher, ki napove brutalen razredni obračun s sindikati, delavskim razredom in marginaliziranimi skupinami.
Januarja 1981 na zabavi v New Crossu izgubi življenje trinajst mladih črncev. Požar so podtaknili ekstremni desničarji, vendar policija ni opravila kakšne posebne raziskave dogodka, prav tako se o njem, razen manjše omembe v kroniki, ni zdelo vredno poročati medijem. Zaradi družbene letargije, vse hujšega rasizma, izključevanja in nereševanja socialnih problemov se je črnska skupnost mobilizirala in organizirala parado Črnske ljudske akcije, na kateri je prišlo do policijskega nasilja nad udeleženci protesta. V začetku aprila oblasti sprožijo policijsko akcijo Swamp 81: policisti brez naloga ustavljajo in pregledujejo sumljive posameznike, povečini pripadnike etničnih skupin, še zlasti mlade črnce. Kot odgovor na institucionalizirani rasizem izbruhnejo z mesečnim razmikom izgredi v Brixtonu, Leedsu, Liverpoolu in Birminghamu.
Policijska detonacija nasilja
Izvirno pričevanje o teh dogodkih je dokumentiral John Akomfrah v filmih Handsworth Songs (1987) in Riot (1999). Akomfrah v svojih dokumentarcih opozarja na katastrofalne razmere, v katerih je brezposelnost medgeneracijska, revščina pa edini horizont "življenjske izbire". To potrjujejo tako sociološke raziskave kot socialne službe. Strokovnjaki vztrajno ponavljajo, da se v treh desetletjih za mlade v teh mestih ni prav nič spremenilo. Za osvežitev zgodovinskega spomina lahko omenimo še večje nemire v Brixtonu in drugod v letih 1985, 1995 in 2001. Povod za izgrede je treba iskati v brutalnem policijskem nasilju (Cherry Groce) in nezakonitih ubojih ob aretacijah (Cynthia Jarrett, Ayyele Rodney, Mark Duggan in najverjetneje tudi Smiley Culture). Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da nihče izmed policistov, ki so koga ubili ali pohabili, ni bil obtožen v pravnih postopkih, prav vsi so nadaljevali svojo poklicno kariero, kar seveda še dodatno prispeva k občutku nepravičnosti in krepitvi sovraštva do policije.
Četrtega avgusta letos Marka Duggana aretirajo in ko leži na tleh, vanj izstrelijo štiri naboje, zaradi strelnih ran umre. Za njegovo smrt so svojci izvedeli iz medijev. Dva dni kasneje se zaradi molka policije njegova družina in širša skupnost odločita za miren protestni shod pred policijsko postajo. Po več kot štiriurnem ignoriranju njihovih vprašanj in policijskih provokacijah - policisti so pred očmi protestnikov pretepli šestnajstletno dekle, ker je prišlo preblizu policijski liniji - nasilje eksplodira. Detonacijo sproži policija, ne pa "sodrga". Detonacija spremeni protestnike v izgrednike. Ulični spopadi in izgredi spremenijo Tottenham v vojno območje in s svetlobno hitrostjo zajamejo še druga predmestja. V naslednjih štirih dneh slike upora in plenjenja obkrožijo svet. Zadnji dan nemirov, 9. avgusta, je neodvisna policijska pritožbena komisija (IPCC) ugotovila, da se Mark ni branil in da so vsi streli prišli iz policijskega orožja. Tako so postavili na laž izjave metropolitanske policije in potrdili, da gre še za enega v vrsti nezakonitih ubojev.
Kaj je skupnega ciklom urbanih uporov, ki so postali stalnica angleških pa tudi ameriških in francoskih predmestij? Upori so odgovor na policijsko nasilje, a morda še pomembneje je opredeliti skupne značilnosti, ki povezujejo ta družbena okolja. Urbani upori se začnejo v revnih četrtih z etnično mešanim prebivalstvom velikih mest. Brezposelnost je v povprečju okoli 25-odstotna, v najbolj deprivilegiranih skupinah pa sega do 60 odstotkov. Zato tudi ne presenečajo statistike o velikem deležu živečih pod pragom revščine, odvisnosti od drog in kriminalu. Ekonomsko izključevanje pretežnega dela prebivalstva spremlja vsakodnevno policijsko nadlegovanje. Upor revnih sosesk je upor tistih, ki so brez glasu, ki so tako rekoč neslišni in nevidni v družbi. Izključenost je še bolj občutiti v obdobjih vladavine desnih političnih strank, ki po eni strani širijo pooblastila policije, po drugi pa uvajajo neoliberalne ukrepe. Ti so povezani z zatonom socialne države, poleg krčenja socialne pomoči pomenijo uničenje socialnih omrežij in organizacij, ki so delovale v teh okoljih.
V istem obdobju poleg nasilnejših uporov potekajo tudi protesti širših ljudskih množic, delavcev in študentov. Spomnimo se samo zatrtja sindikalnih in rudarskih bojev pod vladavino Margaret Thatcher in lanskih protestov v Angliji proti nadaljnji privatizaciji univerz ter prve množične stavke javnih uslužbencev po desetletjih.
Moraliziranje oblasti
In kako se z današnjim položajem spopada Cameronova vlada? Teden po izgredih je Cameron podal dva ključna razloga za plenjenje. Prvič, del družbe je bolan in je spretno izrabil priložnost za ropanje. Drugič, za nastale razmere so krivi tudi nerazumevanje in napačne informacije na socialnih omrežjih. Tovrsten moralistični diskurz ni zmožen razložiti niti tega, zakaj so nemiri izbruhnili prav v revnih soseskah. Veliko raje poudarja rasistične izraze, kot so "sodrga" ali "golazen brez možganov". Anglija je po njegovem mnenju zlomljena družba, ki jo je treba moralno prenoviti. Hijene je treba izučiti: kaznovati in izključiti v imenu Reda.
Njegovi govori so šli seveda mimo omembe moralne prenove najbogatejših. Celo konservativni komentator, Peter Oborne iz časopisa Telegraph, piše o moralnem razkroju bogatih, ki ropajo družbeno bogastvo in si v času krize izplačujejo milijonske bonuse ali pa dobičke parkirajo v davčnih oazah. Dodamo lahko, da tega plenjenja ne opazi in ne obsodi nihče, saj poteka subtilno, celo v mejah zakona, ki ga bogati lahko spremenijo ali pa se pred njim dobro zaščitijo. Ti izgredi so čisti, brez razbitih oken, in družbe na videz ne stanejo nič. V resnici pa družba postaja vedno bolj razlaščena, vse več ljudi je vedno bolj izkoriščanih in prepuščenih samih sebi. Vladajoča politika je permanentno nadaljevanje razrednih izgredov z drugimi sredstvi. Če izgredi revnih izbruhnejo po sili razmer, pa prav te razmere vzpostavljajo izgredi bogatih.
Cameron napoveduje vojno tolpam in kulturi nasilja. V prihodnosti naj bi imela policija večji nadzor in dostop do socialnih omrežij in telefonske komunikacije. Izgrednike je po vladni "direktivi" treba ostro kaznovati. Po podatkih Guardiana je bilo do 15. avgusta aretiranih že 2600 ljudi. Sodišča sodijo po hitrih postopkih dan in noč. Politika varčevalnih ukrepov se bo nadaljevala, hkrati pa Cameron zahteva še ukinitev socialne pomoči vsem družinam, katerih člani so bili vpleteni v izgrede.
Izgrednike je dominantna ideologija označila kot "neumno sodrgo". V tem pogledu je šel najdlje konservativni zgodovinar David Starkey, ki je na BBC rekel, da je za izgrede kriva črnska kultura. Črnska kultura da je nagnjena k nasilju in da jo sedaj prevzemajo širši sloji ljudi. Belci da postajajo črnci. Voditeljica oddaje ob tej izjavi ni niti reagirala, še več, svojo moderatorsko vlogo je prepustila Starkeyju, ki je prekinjal druge udeležence omizja. Podobne izjave so prisotne tudi v drugih medijih in že poganjajo sadove med ljudstvom. Peticijo za izgon "izgredniških družin" je v dveh dneh podpisalo že več kot sto tisoč ljudi.
Izgubljena priložnost
Vendarle so odgovori na izgrede večplastni. V času izgredov so nekateri organizirali "policijo od spodaj", ker policija ni zaščitila njihov trgovin in domov. Pred nasiljem so se samoorganizirali, prodaja bejzbolskih kijev je na Amazonu narasla za 50.000 odstotkov. Iniciativi "Riotcleaning" se je pridružilo na tisoče ljudi, večji del srednjega razreda naj bi s čistilnimi akcijami povrnil v soseske olimpijski red. Seveda se čiščenje golazni ni nanašalo zgolj na razbitine in ostanke, temveč tudi na same izgrednike, kot so implicirali številni napisi in komentarji "aktivistov" iniciative. Kljub tej "policiji od spodaj" po drugi strani številni prebivalci opozarjajo na kompleksnejše razumevanje dogodkov, prav tako so se mobilizirale nekatere civilnodružbene in politične skupine, ki se solidarizirajo z uporniško gesto in obsojajo policijsko nasilje. Svoje delo so odlično opravili tudi novinarji Guardiana, ki so pripravili resne in kritične analize dogajanja. V teh dneh prihaja do razprtij celo znotraj same vlade, liberalni demokrati vse bolj glasno opozarjajo na ignoriranje socialnih problemov.
Moralizatorstvo ob izgredih kaže na širšo družbeno hipokrizijo. V času, ko so te skupnosti mirne in se izkoriščanje nemoteno zažira v družbeno tkivo, v času, ko "sodrga" mirno nakupuje v nakupovalnih centrih ali "na malo" ropa po soseskah, o njih ne govori nihče. V trenutku, ko te skupine spregovorijo, bodisi v jeziku mirnih protestov bodisi nasilnega upora, pa je z njimi vse narobe.
Navkljub moralizatorstvu in medijski gonji proti izgrednikom pa so upori vendarle pokazali na dve preprosti stvari: prvič, reakcija na policijsko nasilje - nezakonite uboje in institucionalizirani rasizem - je vselej politično dejanje, ne glede na to, ali je nasilno ali ne. In drugič, presenetljiva je ugotovitev, kako zelo malo je potrebno, da se začnejo tresti oblastniške hlače visoke družbe. Država in spoštovanje reda se kažeta kot večna instanca Družbe. A vse to se je v nekaj dneh porušilo in postavilo v oklepaj. Nemiri so pokazali, da ravnotežje in stabilnost vendarle nista tako zelo trdna, kot nas skušajo prepričati. Prav tako so nakazali, da bi bila situacija lahko radikalno drugačna. Recimo, kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do srečanja med kritičnimi političnimi skupinami, ki se ne strinjajo z vladno politiko, in izgredniki? Ob primerni politični artikulaciji in razredni solidarnosti onkraj občinskih skupnosti in etničnih skupin se zgodovina ne bi zgolj ponovila, temveč odprla proti novemu horizontu drugačne družbe. Žal je bilo gest solidarnosti tokrat premalo.
London je gorel, ne prvič ne zadnjič. Zgodovina se ponavlja, zato zavrtimo kolo v leto 1981. Veliko Britanijo je zadela huda recesija, inflacijo spremlja še brezposelnost, medtem ko obdavčitev revnih in srednjih slojev dobro načne njihov socialni standard. Dve leti neoliberalne vladavine pokažeta železni obraz Margaret Thatcher, ki napove brutalen razredni obračun s sindikati, delavskim razredom in marginaliziranimi skupinami.
Januarja 1981 na zabavi v New Crossu izgubi življenje trinajst mladih črncev. Požar so podtaknili ekstremni desničarji, vendar policija ni opravila kakšne posebne raziskave dogodka, prav tako se o njem, razen manjše omembe v kroniki, ni zdelo vredno poročati medijem. Zaradi družbene letargije, vse hujšega rasizma, izključevanja in nereševanja socialnih problemov se je črnska skupnost mobilizirala in organizirala parado Črnske ljudske akcije, na kateri je prišlo do policijskega nasilja nad udeleženci protesta. V začetku aprila oblasti sprožijo policijsko akcijo Swamp 81: policisti brez naloga ustavljajo in pregledujejo sumljive posameznike, povečini pripadnike etničnih skupin, še zlasti mlade črnce. Kot odgovor na institucionalizirani rasizem izbruhnejo z mesečnim razmikom izgredi v Brixtonu, Leedsu, Liverpoolu in Birminghamu.
Policijska detonacija nasilja
Izvirno pričevanje o teh dogodkih je dokumentiral John Akomfrah v filmih Handsworth Songs (1987) in Riot (1999). Akomfrah v svojih dokumentarcih opozarja na katastrofalne razmere, v katerih je brezposelnost medgeneracijska, revščina pa edini horizont "življenjske izbire". To potrjujejo tako sociološke raziskave kot socialne službe. Strokovnjaki vztrajno ponavljajo, da se v treh desetletjih za mlade v teh mestih ni prav nič spremenilo. Za osvežitev zgodovinskega spomina lahko omenimo še večje nemire v Brixtonu in drugod v letih 1985, 1995 in 2001. Povod za izgrede je treba iskati v brutalnem policijskem nasilju (Cherry Groce) in nezakonitih ubojih ob aretacijah (Cynthia Jarrett, Ayyele Rodney, Mark Duggan in najverjetneje tudi Smiley Culture). Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da nihče izmed policistov, ki so koga ubili ali pohabili, ni bil obtožen v pravnih postopkih, prav vsi so nadaljevali svojo poklicno kariero, kar seveda še dodatno prispeva k občutku nepravičnosti in krepitvi sovraštva do policije.
Četrtega avgusta letos Marka Duggana aretirajo in ko leži na tleh, vanj izstrelijo štiri naboje, zaradi strelnih ran umre. Za njegovo smrt so svojci izvedeli iz medijev. Dva dni kasneje se zaradi molka policije njegova družina in širša skupnost odločita za miren protestni shod pred policijsko postajo. Po več kot štiriurnem ignoriranju njihovih vprašanj in policijskih provokacijah - policisti so pred očmi protestnikov pretepli šestnajstletno dekle, ker je prišlo preblizu policijski liniji - nasilje eksplodira. Detonacijo sproži policija, ne pa "sodrga". Detonacija spremeni protestnike v izgrednike. Ulični spopadi in izgredi spremenijo Tottenham v vojno območje in s svetlobno hitrostjo zajamejo še druga predmestja. V naslednjih štirih dneh slike upora in plenjenja obkrožijo svet. Zadnji dan nemirov, 9. avgusta, je neodvisna policijska pritožbena komisija (IPCC) ugotovila, da se Mark ni branil in da so vsi streli prišli iz policijskega orožja. Tako so postavili na laž izjave metropolitanske policije in potrdili, da gre še za enega v vrsti nezakonitih ubojev.
Kaj je skupnega ciklom urbanih uporov, ki so postali stalnica angleških pa tudi ameriških in francoskih predmestij? Upori so odgovor na policijsko nasilje, a morda še pomembneje je opredeliti skupne značilnosti, ki povezujejo ta družbena okolja. Urbani upori se začnejo v revnih četrtih z etnično mešanim prebivalstvom velikih mest. Brezposelnost je v povprečju okoli 25-odstotna, v najbolj deprivilegiranih skupinah pa sega do 60 odstotkov. Zato tudi ne presenečajo statistike o velikem deležu živečih pod pragom revščine, odvisnosti od drog in kriminalu. Ekonomsko izključevanje pretežnega dela prebivalstva spremlja vsakodnevno policijsko nadlegovanje. Upor revnih sosesk je upor tistih, ki so brez glasu, ki so tako rekoč neslišni in nevidni v družbi. Izključenost je še bolj občutiti v obdobjih vladavine desnih političnih strank, ki po eni strani širijo pooblastila policije, po drugi pa uvajajo neoliberalne ukrepe. Ti so povezani z zatonom socialne države, poleg krčenja socialne pomoči pomenijo uničenje socialnih omrežij in organizacij, ki so delovale v teh okoljih.
V istem obdobju poleg nasilnejših uporov potekajo tudi protesti širših ljudskih množic, delavcev in študentov. Spomnimo se samo zatrtja sindikalnih in rudarskih bojev pod vladavino Margaret Thatcher in lanskih protestov v Angliji proti nadaljnji privatizaciji univerz ter prve množične stavke javnih uslužbencev po desetletjih.
Moraliziranje oblasti
In kako se z današnjim položajem spopada Cameronova vlada? Teden po izgredih je Cameron podal dva ključna razloga za plenjenje. Prvič, del družbe je bolan in je spretno izrabil priložnost za ropanje. Drugič, za nastale razmere so krivi tudi nerazumevanje in napačne informacije na socialnih omrežjih. Tovrsten moralistični diskurz ni zmožen razložiti niti tega, zakaj so nemiri izbruhnili prav v revnih soseskah. Veliko raje poudarja rasistične izraze, kot so "sodrga" ali "golazen brez možganov". Anglija je po njegovem mnenju zlomljena družba, ki jo je treba moralno prenoviti. Hijene je treba izučiti: kaznovati in izključiti v imenu Reda.
Njegovi govori so šli seveda mimo omembe moralne prenove najbogatejših. Celo konservativni komentator, Peter Oborne iz časopisa Telegraph, piše o moralnem razkroju bogatih, ki ropajo družbeno bogastvo in si v času krize izplačujejo milijonske bonuse ali pa dobičke parkirajo v davčnih oazah. Dodamo lahko, da tega plenjenja ne opazi in ne obsodi nihče, saj poteka subtilno, celo v mejah zakona, ki ga bogati lahko spremenijo ali pa se pred njim dobro zaščitijo. Ti izgredi so čisti, brez razbitih oken, in družbe na videz ne stanejo nič. V resnici pa družba postaja vedno bolj razlaščena, vse več ljudi je vedno bolj izkoriščanih in prepuščenih samih sebi. Vladajoča politika je permanentno nadaljevanje razrednih izgredov z drugimi sredstvi. Če izgredi revnih izbruhnejo po sili razmer, pa prav te razmere vzpostavljajo izgredi bogatih.
Cameron napoveduje vojno tolpam in kulturi nasilja. V prihodnosti naj bi imela policija večji nadzor in dostop do socialnih omrežij in telefonske komunikacije. Izgrednike je po vladni "direktivi" treba ostro kaznovati. Po podatkih Guardiana je bilo do 15. avgusta aretiranih že 2600 ljudi. Sodišča sodijo po hitrih postopkih dan in noč. Politika varčevalnih ukrepov se bo nadaljevala, hkrati pa Cameron zahteva še ukinitev socialne pomoči vsem družinam, katerih člani so bili vpleteni v izgrede.
Izgrednike je dominantna ideologija označila kot "neumno sodrgo". V tem pogledu je šel najdlje konservativni zgodovinar David Starkey, ki je na BBC rekel, da je za izgrede kriva črnska kultura. Črnska kultura da je nagnjena k nasilju in da jo sedaj prevzemajo širši sloji ljudi. Belci da postajajo črnci. Voditeljica oddaje ob tej izjavi ni niti reagirala, še več, svojo moderatorsko vlogo je prepustila Starkeyju, ki je prekinjal druge udeležence omizja. Podobne izjave so prisotne tudi v drugih medijih in že poganjajo sadove med ljudstvom. Peticijo za izgon "izgredniških družin" je v dveh dneh podpisalo že več kot sto tisoč ljudi.
Izgubljena priložnost
Vendarle so odgovori na izgrede večplastni. V času izgredov so nekateri organizirali "policijo od spodaj", ker policija ni zaščitila njihov trgovin in domov. Pred nasiljem so se samoorganizirali, prodaja bejzbolskih kijev je na Amazonu narasla za 50.000 odstotkov. Iniciativi "Riotcleaning" se je pridružilo na tisoče ljudi, večji del srednjega razreda naj bi s čistilnimi akcijami povrnil v soseske olimpijski red. Seveda se čiščenje golazni ni nanašalo zgolj na razbitine in ostanke, temveč tudi na same izgrednike, kot so implicirali številni napisi in komentarji "aktivistov" iniciative. Kljub tej "policiji od spodaj" po drugi strani številni prebivalci opozarjajo na kompleksnejše razumevanje dogodkov, prav tako so se mobilizirale nekatere civilnodružbene in politične skupine, ki se solidarizirajo z uporniško gesto in obsojajo policijsko nasilje. Svoje delo so odlično opravili tudi novinarji Guardiana, ki so pripravili resne in kritične analize dogajanja. V teh dneh prihaja do razprtij celo znotraj same vlade, liberalni demokrati vse bolj glasno opozarjajo na ignoriranje socialnih problemov.
Moralizatorstvo ob izgredih kaže na širšo družbeno hipokrizijo. V času, ko so te skupnosti mirne in se izkoriščanje nemoteno zažira v družbeno tkivo, v času, ko "sodrga" mirno nakupuje v nakupovalnih centrih ali "na malo" ropa po soseskah, o njih ne govori nihče. V trenutku, ko te skupine spregovorijo, bodisi v jeziku mirnih protestov bodisi nasilnega upora, pa je z njimi vse narobe.
Navkljub moralizatorstvu in medijski gonji proti izgrednikom pa so upori vendarle pokazali na dve preprosti stvari: prvič, reakcija na policijsko nasilje - nezakonite uboje in institucionalizirani rasizem - je vselej politično dejanje, ne glede na to, ali je nasilno ali ne. In drugič, presenetljiva je ugotovitev, kako zelo malo je potrebno, da se začnejo tresti oblastniške hlače visoke družbe. Država in spoštovanje reda se kažeta kot večna instanca Družbe. A vse to se je v nekaj dneh porušilo in postavilo v oklepaj. Nemiri so pokazali, da ravnotežje in stabilnost vendarle nista tako zelo trdna, kot nas skušajo prepričati. Prav tako so nakazali, da bi bila situacija lahko radikalno drugačna. Recimo, kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do srečanja med kritičnimi političnimi skupinami, ki se ne strinjajo z vladno politiko, in izgredniki? Ob primerni politični artikulaciji in razredni solidarnosti onkraj občinskih skupnosti in etničnih skupin se zgodovina ne bi zgolj ponovila, temveč odprla proti novemu horizontu drugačne družbe. Žal je bilo gest solidarnosti tokrat premalo.
