V času krize, finančnega kaosa, stagnacije produktivnosti, zaostrenih pogojev mednarodne trgovine in naraščajoče brezposelnosti EU, OECD in Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo kot izhod za vse naštete probleme ponujajo družbo znanja in novo inovacijsko politiko. Družba znanja zahteva drugačno in odgovornejšo vlogo univerze v družbi in njeno temeljito reorganizacijo – znanje in inovacije, proizvedene v javni univerzi in na raziskovalnih inštitutih naj bi povečale produktivnost in konkurenčnost ter tako posredno povečale tudi priliv v državni proračun in stopnjo zaposlenosti.
Če diskurze tehnološkega entuziazma in menedžerski novorek prevedemo v teoretsko bolj pertineten diskurz, gre pri znanju za človeški kapital, tj. večanje produktivnosti delovne sile oziroma variabilnega dela kapitala, in pri inovacijah za večanje produktivnosti konstantnega dela kapitala. Na terenu večanje produktivnosti pomeni povečan pritisk na delovno silo, discipliniranje, povečanje hitrosti in intenzivnosti dela ter uvajanje tehnologij, ki ukinjajo delavsko avtonomijo in vso moč odločanja prenašajo na menedžment.
Gledano širše, javna univerza v družbi znanja nastopa kot dislocirana raziskovalna enota, na katero zasebna industrija prenaša stroške nepredvidljivega in dragega procesa tehnoloških inovacij. Ta socializacija stroškov poteka pod šifro partnerstev in uvajanja podjetniške kulture ter ima katastrofalne učinke na delovne pogoje, univerze in kvaliteto intelektualne produkcije.
Obenem pa so glede na splošno stanje svetovnih financ ter rigidno monetarno in subsidiarno fiskalno politiko EU tudi načrtovani odrešilni rezultati poti v družbo znanja dvomljivi, kar bomo pokazali na primerih uvajanja družbe znanje v azijskih tigrih in ZDA.
Na tej povezavi dobite celotno besedilo: http://goo.gl/EaexA
Poglejte si predavanje:
Primož Krašovec (1979) je nezaposlen doktor sociologije iz Ljubljane. Preživlja se kot svobodni prevajalec in publicist
Ni komentarjev:
Objavite komentar