Vabimo vas na javno tribuno v okviru zasedbe Filozofske fakultete, ki bo v TOREK, 13. decembra z začetkom ob 11. uri v predavalnici 2 na Filozofski fakulteti:
IME ČESA JE BOLONJSKA REFORMA?
Tribuna, ki bo potekala v obliki niza kratkih predavateljskih prispevkov in sprotne diskusije, bo posvečena kritiški obravnavi splošnih terminov, določb in izobraževalnih smernic bolonjske reforme. Na podlagi takšne obravnave si prizadeva sprožiti širšo akademsko razpravo o (ne)smiselnosti uvajanja in vztrajanja bolonjske prenove v visokošolskem prostoru, še zlasti ko gre za študijske programe na področju humanistike in družboslovja.
Kot programsko izhodišče razprave – in v navdih avtorjem pri pripravi tematskega prispevka – velja vzeti v pretres neko simptomatično in zelo razširjeno, četudi povsem banalno, predstavo o bolonjski reformi, ki je nedavno spregovorila tudi izpod peresa enega izmed profesorjev iz oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete. Ta predstava rezonira nekako takole: 'duh bolonje' je nekaj skrajno lepega, demokratičnega in progresivnega, vse nevšečne konsekvence njene implementacije pa gre, češ, naprtiti tistim skeptikom, ki so s figami v žepu sledili zgolj 'črki bolonje', ne da bi pri tem zmogli realizirati njenega resničnega - in resnično dobrega - duha. Ta predstava je skrajno sporna in v polju sleherne humanistične vede tudi precej nedopustna: ni drugega duha - razen Svetega, toda ta ne spada v stavbo Univerze - od tistega, zapisanega v črki nekega teksta, in če kdo, potem bi to najbolje morali vedeti prav jezikoslovci in literarno-kulturni teoretiki. A sporočilo takšnega rezoniranja bi bilo moč interpretirati tudi drugače in reči, da se prava past bolonje nemara skriva prav v njenem lepo zvenečem in prijetno dišečem naprednjaškem 'duhu'. Še več, morda gre dejanske negativne učinke bolonje pripisati prav poskusom doslednega implementiranja tistih njenih ciljev, ki se na prvi pogled zdijo nadvse plemeniti, kakor denimo tisti, ki pozivajo k pospeševanju privlačnosti evropskega visokošolskega prostora ali tisti, ki zahtevajo povečanje izbirnosti in interdisciplinarnosti študija ali nemara tisti, ki narekujejo uvedbo novih - bolj inovativnih, sodobnih in študentu prijaznih - oblik poučevanja in študijskih obveznosti, morda tudi tisti, ki kličejo k doseganju večje mobilnosti in zaposljivosti študentov, akademskega in administrativnega osebja.
Ker nas, ne glede na izbrano interpretacijsko linijo, elementarna teoretska refleksija uči, da je črka vsaj tako bistvena kot njena realna implementacija in prav tako, da so pretirano vzvišeni cilji bolj ali manj vselej obsojeni na rani debakel, je namen tribune tematizirati bolonjsko, pogosto progresivno in nadvse nadebudno, izobraževalno leksiko in kritično obravnavati pojme kot so 'družba znanja', 'deležniki', 'kompetence', ETCS, 'svobodni pretok ljudi in idej', 'mobilnost', 'interdisciplinarnost', 'vseživljenjsko učenje', 'inovativnost', 'izbirnost' itd. ter ob tem izpostaviti njihove ne tako vzpodbudne implicitne razsežnosti. Skratka, gre za vprašanje teoretskih, ideoloških in politično-ekonomskih predpostavk sodobne izobraževalne retorike. Analiza slednjih nas med drugim utegne privesti do argumentirane kritike bolonjske reforme in jasni artikulaciji zahteve po njeni odpravi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar